Ali holotropno dihanje seže pregloboko?

Najprej: ni dvoma, da holotropno dihanje ljudem omogoča globoke izkušnje in jih do neke mere tudi sproži. Ne pozabite, da ima udeleženec ves čas nadzor nad mehanizmom, ki določa globino procesa: nad dihanjem. Nihče ni prisiljen iti globlje, kot si sam želi.

Tako kot pri osteopatiji in homeopatiji – ter do neke mere pri jungovski analizi – se pri holotropnem dihanju pričakuje, da se bodo simptomi okrepili ali ojačali kot način razrešitve: to imenujemo »zdravilna kriza«. To je precej drugače od medicinskega modela, kjer je odprava simptomov – včasih celo brez znanega vzroka – pogosto standardna praksa.

Grof meni, da je simptom kot interferenčni vzorec – predstavlja »rob« neke druge resničnosti ali geštalta, ki poskuša priti na plan.5 Težava je v tem, da se ta druga resničnost ne ujema najbolje s to resničnostjo. Panični napad je na primer lahko poskus psihe, da bi zacelila starejšo travmo; zagotovo ima veliko značilnosti procesa rojstva (klavstrofobijo, stiskanje, strah, pospešen srčni utrip itd.). Težava torej ni panični napad, temveč kontekst, v katerem se pojavi. Če se zgodi med vožnjo ali za pisalno mizo v pisarni, velja za patološkega. Če pa se zgodi v varnem in podpornem okolju, kjer ga je mogoče doživeti v celoti, se lahko podlaga zanj razreši in velja za zdravilnega. V svetu, kjer prevladujoči model zdravljenja spodbuja zatiranje simptomov, ni presenetljivo, da je vsaka tehnika, ki spodbuja krepitev simptomov, kontroverzna. Zagotovo sem videl ljudi, ki so na srečanjih holotropnega dihanja zašli na precej zahtevna območja, vendar bi se lahko znašli v še težjih situacijah, če bi te energije izbruhnile v vsakdanjem življenju. V obdobjih intenzivnih sprememb v življenju lahko pride do nihanja razpoloženja, živahnih sanj in globoke tesnobe. Mnogi pridejo na delavnico holotropnega dihanja prav v takih obdobjih preobrazbe; zato se naključnemu opazovalcu morda zdi, da je holotropno dihanje povzročilo to vznemirjenje, namesto da bi bilo način njegove predelave.

Marsikdo pride k holotropnemu dihanju kot k zadnji možnosti. Delal sem z mnogimi ljudmi, ki so si opomogli po zlorabi s strani psihiatrov ali manipulativnih šamanov ali jogijev in so šele na delavnici holotropnega dihanja našli varen prostor brez obsojanja. Delal sem tudi z mnogimi, ki so si opomogli po zlorabi psihedelikov, ki lahko povzročijo zelo zapleteno in zahtevno psihično stanje. Ni presenetljivo, da holotropno dihanje privlači takšne ljudi zaradi varnosti, globine in spoštovanja do udeleženca, ki jih ponuja. Vendar bi bilo napačno misliti, da holotropno dihanje pri ljudeh, ki bi se sicer izognili tovrstni izkušnji, povzroči težko izkušnjo. Moja splošna izkušnja je, da ljudje na seji holotropnega dihanja razrešijo stvari, ki jih drugje preprosto niso mogli.

Ne zanikam, da je holotropno dihanje globok in včasih čustven proces. Toda globoke izkušnje niso vedno boleče ali temne (čeprav se zdi, da te dobijo največ pozornosti). Videl sem mnoge, ki so na delavnici holotropnega dihanja osvobodili sposobnost globokega smeha, se naučili globoko jokati, premaknili dele telesa, ki so bili leta otrdeli, prvič doživeli ekstazo ter našli mir in tišino, ki se ju v vsakdanjem življenju nikoli niso dotaknili.