Ali je holotropno dihanje oblika šamanizma?

Holotropno dihanje je šamanizmu podobno v marsikaterem pogledu. Tako kot pri šamanizmu se tudi udeleženci delavnice holotropnega dihanja odpravijo na potovanje v nenavadno stanje zavesti, da bi našli zdravljenje. Za podporo tega potovanja se predvaja glasba. Vendar med holotropnim dihanjem in šamanizmom obstaja veliko razlik. Prvič, za holotropno potovanje ni vnaprej začrtane poti: udeležencev ne prosimo, naj si predstavljajo vhod v šamanski svet, in svojega holotropnega potovanja ne začnejo z namenom, da bi delali na določeni težavi ali vprašanju. Na šamanski delavnici seveda smiselno iščemo duhovnega vodnika ali močno žival, saj so to značilne poteze šamanskega sveta, vendar bi to pri holotropni seji proces omejevalo. Pri holotropni seji je vsakemu udeležencu na voljo ves svet možnih duhovnih izkušenj, iz katere koli tradicije (in iz nobene tradicije).

Ena najbolj izjemnih lastnosti holotropnega dihanja je, da imajo ljudje lahko zelo različne vrste izkušenj in jih lahko prosto razlagajo na različne načine, brez kakršnega koli posebnega jezika ali pogleda na svet. Videl sem kristjane z budističnimi izkušnjami in hindujce s krščanskimi. Videl sem ateiste s šamanskimi izkušnjami in šamanske praktike s sufijskimi. (Spomnim se celo katoliškega duhovnika, ki je doživel krščansko izkušnjo in izrazil presenečenje ter veselje ob odkritju, za kaj v resnici gre v njegovi veri.) Videl sem tudi ljudi z izkušnjami, ki se zdijo združevati več različnih tradicij hkrati, in nekatere z izkušnjami iz tradicije, ki je še nismo prepoznali. Čeprav ima holotropno dihanje veliko potez, podobnih šamanizmu, je torej precej večje in širše. V tem smislu je resnično postmoderna praksa.