Ali je holotropno dihanje zasvojljivo?

Do holotropnega dihanja se lahko razvije problematičen odnos, v katerem človek vedno znova išče intenzivna doživetja in težko naredi premor. Tega ne smemo avtomatično enačiti s klinično zasvojenostjo, vendar tudi ni ustrezno zatrjevati, da takšna praksa ne more postati del kompulzivnega vedenjskega vzorca.

Redno obiskovanje delavnic samo po sebi ni znak težave. Za nekatere je holotropno dihanje občasna podpora pri osebnem raziskovanju ali del njihove duhovne prakse. Pomembna sta lahko tudi občutek sprejetosti in pripadnost skupini. Pri presoji je zato smiselno pogledati, kakšno vlogo ima praksa v človekovem življenju, koliko svobode ima pri odločanju zanjo in kakšne posledice prinaša.

Pozornost pa je potrebna, kadar postane osrednji cilj lovljenje »visokooktanskih« izkušenj: močnih čustvenih sprostitev, ekstaze, dramatičnih prebojev ali občutka preseganja sebe. Človek lahko začne mirnejšo izkušnjo doživljati kot neuspeh in pričakovati, da bo naslednja delavnica končno prinesla dokončno razrešitev. Nova doživetja se kopičijo, za njihovo razumevanje in vključevanje v vsakdanje življenje pa zmanjkuje prostora.

Močna izkušnja sama po sebi še ne pomeni trajne spremembe. Smiselno se je vprašati: ali človek po delavnicah lažje ostaja v stiku s seboj in drugimi? Ali bolje prepoznava svoje potrebe, postavlja meje in sprejema vsakdanje odločitve? Ali pa postajajo delavnice predvsem zatočišče pred odnosi, odgovornostmi in neprijetnimi občutki? Tudi iskrena želja po zdravljenju se lahko preplete z izogibanjem.

Pri tem imajo pomembno odgovornost tudi izvajalci. Podpirati morajo samostojnost udeležencev, omogočiti pogovor o navezanosti na prakso, skupino ali facilitatorja ter po potrebi priporočiti premor, integracijsko podporo ali drugo strokovno pomoč. Etična načela holotropnega dihanja poudarjajo avtonomijo udeležencev, preprečevanje izkoriščanja in ustrezno nadaljnjo podporo.

Tudi psihoduhovna kriza sama po sebi ne pomeni, da človek potrebuje še intenzivnejše izkušnje. Ob izraziti preplavljenosti ali izgubi stabilnosti je potrebna strokovna presoja; v ospredju so lahko umirjanje, vsakdanja struktura, odnosi in podpora. Odločitev za nadaljnje poglabljanje procesa mora upoštevati človekovo trenutno stanje in razpoložljivo pomoč. Intenzivne dihalne prakse lahko pri ranljivih posameznikih pomenijo tudi tveganje za dodatno destabilizacijo.

Pri osebah z zasvojenostjo je potrebna individualna strokovna presoja, posebej ob aktivni uporabi snovi, odtegnitvenih težavah ali nestabilnem okrevanju. Holotropno dihanje je lahko za nekatere dopolnilna podpora, vendar ne nadomešča zdravljenja zasvojenosti. Objavljena so poročila o ugodnih izidih, tudi opis štirih primerov dolgotrajne abstinence ob njegovi dopolnilni uporabi, vendar iz takšnih poročil ne moremo sklepati o splošni učinkovitosti ali primernosti za vsakogar. Vsak tak primer potrebuje individualno strokovno obravnavo.