Ali udeleženci po delavnicah odidejo »brez tal pod nogami«?

Po vsaki dramatični izkušnji obstaja tveganje, da človek ostane »nezasidran«. Nezasidrani so lahko ljudje, ki se vrnejo iz ašrama ali meditacijskega umika, pa tudi s terapevtskega srečanja ali masaže. Globoke izkušnje so pogosto vznemirljive, zato lahko traja nekaj časa, da jih vključimo v vsakdanje življenje. Zato se seanse holotropnega dihanja praviloma izvajajo na umikih s prenočitvijo, najmanj pa na enodnevnih umikih. Bivanje na kraju samem ljudem pomaga, da gredo globlje v izkušnjo, in jim daje več časa, da jo dokončajo. Dobri facilitatorji poskrbijo, da so ljudje pred odhodom z delavnice dovolj zasidrani, po potrebi pa so jim na voljo tudi po njej. Facilitatorji holotropnega dihanja pogosto napotijo ljudi k ustreznemu terapevtu za nadaljnjo podporo in integracijo izkušenj (mnogi terapevti pa svoje stranke napotijo na holotropno dihanje kot dopolnilo terapiji).

V nekaterih pogledih holotropno dihanje pravzaprav ponuja boljšo obliko zasidranja. Facilitatorji se zavežejo, da bodo ob klientu, dokler ta ne doseže razumne stopnje zaključka seanse. Večina ljudi seanso konča v dveh do treh urah, a facilitatorji vedo, da konca seanse ni mogoče poljubno vsiliti: vsaka seansa ima svojo notranjo logiko. (Redko sem videl, da so nekateri facilitatorji, med njimi Stan Grof, ostali ob kom celo vso noč.) Še pomembneje pa je, da ne obstaja ena sama »metoda« zaključevanja. Facilitatorji z vsakim klientom po potrebi delajo tako, da zagotovijo ustrezen zaključek. Preden sem poskusil holotropno dihanje, sem imel veliko globokih izkušenj pri terapevtih, ki tega niso razumeli. Seanse so končali, ko so sami izbrali, ali ob vnaprej dogovorjenem času, z vodeno vizualizacijo, zaključnim ritualom ali preprosto z opozorilom na uro in rahlim spodbujanjem, naj vstanem. To je z vidika urnika razumljivo, vendar to morda nima prav nobene zveze s potrebami klienta in lahko škoduje prirojeni modrosti klientove psihe. Zakaj bi v duhu zaupanja spodbudili začetek procesa, ga nato pa samovoljno omejili? Ne gre le za čas. Facilitator holotropnega dihanja vsakega klienta spodbuja, naj poišče edinstven simbol (torej izraz, uvid, podobo ali potrebo), ki zaokroži njegovo potovanje in mu omogoči občutek, da je pripravljen na vrnitev. Šele ko sem naletel na pravilno vodeno holotropno dihanje, sem lahko našel pristen zaključek pri nekaterih vprašanjih in odkril edinstven odgovor, ki ga je zahtevalo moje osebno psihološko stanje. Ni se mi bilo več treba »vleči nazaj« v vsakdanje življenje zaradi zahtev drugih, ampak sem se naučil sam najti pot nazaj, in to na način, ki se mi je zdel pristen. Seveda potovanja včasih ni mogoče dokončati v eni seansi – nekatera trajajo cela življenja – vendar lahko vsaj ta del poti ustrezno zaključimo. Prezgodnje prekinjanje seanse pa je, kot bi Jasona prosili, naj se vrne domov brez zlatega runa, ker se večerja hladi. Ko ljudem omogočimo, da sami najdejo pot nazaj, jih to bolj krepi, je etičnejše, bolj zadovoljivo in navsezadnje veliko učinkoviteje.