Novoletna delavnica Holotropnega dihanja
Moja izkušnja delavnice Holotropnega dihanja, če povzamem kot celoto, je bila čarobna, mistična, kozmična, večdimenzionalna, prebojna, z notranjimi razodetji, ki segajo preko meja mojega psihološkega analiziranja lastne psihe in čustev. Vse od začetka, ko smo prišli v kočo, ki jo sam raje imenujem Tempelj, pa do konca delavnice je bilo zame mistično doživetje. Že sam ambient in atmosfera sta taka, pa ne samo med samim dihanjem: soočal sem se s svojimi notranjimi strahovi, vzorci, odnosi z drugimi ljudmi – kdo prihaja, kaj privlačim ter kaj, kako in zakaj izhaja iz mene v odnosu z osebami, s katerimi sem imel stik ali pa tudi ne. In ZAKAJ je tako, kot je, je prišlo kot preblisk v razodetju holotropne delavnice. Recimo, da sem se v domačem okolju 'mučil' sam s seboj, z vzorci, odnosi in vsem drugim, na delavnici pa sem doživel polet v višave in pogled navzdol proti sebi, v svoje globine, notranje eksplozije vzorcev, čustev, blokad in neuporabnih lupin zavedanja. Prišel sem kot izčrpan siromak, odšel pa v razodetem blagostanju visokih frekvenc, ki so v mojem domačem okolju trajale še dneve, prav tako z bolečino, ki se je v naslednjih dneh v odnosu do samega sebe in do drugih stabilizirala na višji, bolj zdravi in uporabni naravnanosti.
Ker smo delali v paru, sem sodeloval s 'pravo osebo', ki mi je dala globlji uvid v moje vzorce: kaj privlačim, zakaj to privlačim, kje delam napake, kje moram še dozoreti in kako … V pogovorih z Mojco in Markotom sem te zadeve lažje razvozlal in prišel do novega, boljšega delovanja. Mislim, da bi pri obiskovanju splošnega psihoterapevta za tak napredek potreboval nekaj mesecev ali več za majhno spremembo. To, kar sem doživel in se naučil na tridnevni delavnici, ni primerljivo z ničemer in je bilo točno tisto, kar sem potreboval v času, ko sem bil najbolj na tleh. Okolje v osrčju gora, reka Kokra, potoki, gozdovi, naraven ambient v notranjosti hiše in širok pogled v naravo skozi meditativni kotiček, kjer sem si vedno lahko privoščil kak globok vdih. Delo v skupini in s skupino mi je prav tako dalo veliko uvidov in podpore, topline, prijaznosti, pa tudi ogledal in sprožilcev, vendar so bili dobrodošli …
Vloga 'varuške' v podporo 'dihalcu' je bila zame prav tako zelo močna izkušnja. Že sama prisotnost v ambientu ob ritmih posvečene glasbe je notranje doživetje, prav tako proces vseh 'dihalcev' v transu in nudenje podpore. Noro … Naučil sem se veliko, tudi globokih stvari, med drugim, kako nuditi pomoč nekomu v stiski z metodo, ki jo uporabljajo mentorji. Če je moja zavest pred delavnico živela v smetnjaku, zdaj biva v mestnem parku, s širšim razgledom nad vso 'zavestno pokrajino'. Lahko rečem, da je bila to ena mojih najboljših, najglobljih in najlepših duhovnih izkušenj.
Poleg tega sta me Marko in Mojca sprejela točno takega, kot sem, z vsemi negativnimi, pozitivnimi, čudnimi in drugačnimi lastnostmi, zato sem se lahko zares sprostil, bil, kar sem, in šel v proces lahkotno in brezskrbno. Če bi bil indijanski poglavar, bi Marka poimenoval 'Sveti Mož', ker je v njem nedolžna otroška igrivost in čistost s kapljico sočutja do pomoči, pa tudi izredno zanesljiv Prijatelj z veliko začetnico. Mojca pa je kozmična reka Sočutja in Ljubezni, radosti, smeha in občutljive senzualnosti. V veliko čast mi je bilo spoznati takšna človeka in z njima preživeti nekaj dni. Obema pošiljam velik topel objem, z veliko hvaležnostjo, ker odpirata vrata novemu vesolju …
Moj poklon …
Lucian H. (objavljeno z dovoljenjem)